I. Opredelitev e-participacije
II. E-participacija v EU v letu 2014
III. Razvoj evropske politike na področju e-participacije
IV. Prispevek Slovenije k e-participaciji v EU
V. Kritika e-participacije v EU
VI. Nadaljnje izboljšave e-participacije v EU
[yop_poll id=”5″]
I. Opredelitev e-participacije
Elektronska participacija pomeni “z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami (IKT) podprto udeležbo v postopkih upravljanja in vladanja. Postopki lahko zadevajo administracijo, izvajanje storitev, sprejemanje odločitev in oblikovanje politik” (Rose in drugi 2007, 3).
Dodatna predstavitev e-participacije, njenega razmerja do klasične participacije in pogovor o uporabi interneta za aktivno državljanstvo v prispevku radia Triglav Doma v EU – Elektronska participacija.
II. E-participacija v EU v letu 2014
Šest držav članic Evropske unije (Nizozemska, Francija, Združeno Kraljestvo, Grčija, Italija in Španija) je uvrščenih med 21 najbolj aktivnih držav na svetu po indeksu e-participacije Združenih narodov za leto 2014, ki je objavljen v poročilu E-government survey 2014: E-Government for the Future We Want (str. 237).
Mednarodni indeks e-participacije (EPI) meri razpoložljivost in ustreznost vladnih spletnih strani / storitev za:
E-informiranje: omogočanje udeležbe z zagotavljanjem javnih informacij za državljane in dostopa do informacij brez ali na podlagi zahteve.
E-posvetovanje: vključevanje državljanov v podajanje mnenj in v posvetovanja o javnih politikah in storitvah.
E-odločanje: opolnomočenje državljanov skozi so-oblikovanje ukrepov javnih politik ter so-ustvarjanje sestavnih delov storitev in postopkov izvajanja.
Republika Slovenija zaseda 82. mesto, s katerim je poslabšala svojo uvrstitev iz leta 2012, ko je bila uvrščena na 72. mesto. Najboljšo uvrstitev je imela leta 2010, ko je sodila med 20 najbolj aktivnih držav na področju e-participacije na svetu.
Najbolj aktivne (temno zelena barva) države članice EU na področju e-participacije se nahajajo v zahodni Evropi, najmanj aktivne (svetlo zelena barva) pa v vzhodni Evropi (Romunija, Ciper in Republika Češka). Podrobnejši podatki za posamezne države so dostopni na spletni strani podatkovnega centra Združenih narodov.
Kritike indeksa e-participacije Združenih narodov izpostavljajo njegovo omejenost na merjenje prisotnosti orodij e-participacije na spletnih straneh vlad nacionalnih držav, ki ne predstavlja dejanske uporabe orodij in njihovih demokratičnih učinkov (Grönlund 2011).
III. Razvoj evropske politike na področju e-participacije
Politika e-participacije je bila do leta 2009 sistemsko umeščena v tretji steber zadev EU (skupne notranje zadeve), kar pomeni, da EU je določala splošne smernice in cilje za njeno implementacijo, uresničevanje pa je bilo prepuščeno nacionalnim državam, njihovim nacionalnim strategijam in javno političnim mehanizmom. Ključna evropska institucija pri vzpostavljanju e-participacije na ravni EU je Evropska komisija. Druga pomembna evropska institucija na področju e-participacije je Evropski parlament. EU predstavlja pomembnega mednarodnega akterja na področju e-demokracije.
1. Obdobje neobstoja e-demokracije v EU (1993-1994)
Ključne strateške prioritete v začetnem obdobju vzpostavljanja evropske informacijske družbe ter informatizacije javnih in državnih uprav v EU so bile usmerjene v zagotavljanje osnovne vseevropske informacijske infrastrukture (pojav sodobnega interneta) s ciljem krepiti rast in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Evropska unija je v tem obdobju vključila raziskovanje tehnologij informacijske družbe v okvirne razvojne programe, sprejela prve strategije in akcijske načrte ter vzpostavila institucije za izvajanje in promocijo politike informacijske družbe in e-uprave. E-demokracija v tem obdobju ni predstavljala del politike informacijske družbe.
2. Zgodnje obdobje e-demokracije v EU (1995-1999)
Ideje in koncepti e-demokracije postanejo sestavni, vendar obstranski del strategij in akcijskih načrtov e-uprave v EU. Začnejo se razprave o prednostih in nevarnostih e-demokracije, pojavijo se prvi aplikativni poizkusi, politične usmeritve in začetki programskega financiranja vseevropkih projektov na področju e-demokracije, ki se najpogosteje pojavlja v kontekstu zagotavljanja splošnega spletnega dostopa do informacij javnega značaja in spletnih storitev za državljane, zagotavljanja pogojev (infrastruktura, veščine, uporabniška prijaznost) in ozaveščanja o politični rabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij. E-demokracija v tem obdobju ni imela samostojnega formalno-političnega okvira, čeprav je bila vsebinsko ločena od politike uvajanja e-poslovanja v uprave članic EU.
3. Obdobje vzpona e-demokracije EU (2000-2004)
Za to obdobje je bila značilna vzpostavitev različnih aplikacij e-demokracije za vključevanje državljanov v odločevalske procese znotraj institucij Evropske unije (Interaktivno oblikovanje politik, e-peticije Evropskega parlamenta, Futurom Evropske konvencije itd.). E-demokracija postane eno izmed ključnih področij v kontekstu politike e-uprave in dobi večji pomen v kontekstu demokratične ureditve EU, demokratičnega primanjkljaja ter razprav o prihodnosti Evrope. Poudarek je bil na interaktivnih storitvah. Tretje obdobje od leta 2000 do leta 2005 označuje povečano zanimanje za e-demokracijo v kontekstu oblikovanja Pogodbe o ustavi za Evropo, prve spletne aplikacije e-participacije institucij EU ter nadaljevanje programskega financiranja raziskovalnih in aplikativnih projektov znotraj okvirnih programov EU. Močno prisotno je bilo tehnokratsko razumevanje e-demokracije ter oblikovanje konceptualnega okvira, ki je vključeval e-volitve in e-participacijo. Zgodil se je mednarodni seminar eDemokracija v Bruslju in oblikovala Agenda za eDemokracijo. E-demokracija postane politična prioriteta EU.
4. Obdobje uvajanja e-demokracije v EU oz. obdobje e-participacije (2005-2015)
Evropska komisija v skupaj z Evropskim parlamentom je sprožila pobudo eParticipacija, v okviru katere je v obdobju od 2006 do 2009 financirala 21 pilotnih projektov v skupni vrednosti 12 milijonov eurov in v katere je bilo vključenih več kot 100.000 državljanov EU. Velika večina financiranih projektov je bila predvsem tehnične narave, katerih cilj je bil vzpostaviti orodja e-participacije na različnih odločevalskih nivojih (parlamenti, regije, lokalne skupnosti itd.), pri čemer so vse bolj pomembno vlogo pridobivale aplikacije spleta 2.0. Pojavile so se prve kritike e-participacije in potreba po refleksiji dosedanjega razvoja in oblikovanju samostojne politike e-demokracije na ravni EU. Aktivnosti evropskih institucij na področju krepitve vključevanja državljanov s pomočjo interneta in družbenih omrežij se nadaljujejo v okviru Evropskega akcijskega načrta za e-upravo 2011-2015 in Digitalne agende za Evropo. Slednja še naprej izpostavlja predvsem tehnološke cilje na področju digitalne demokracije, kot so: odprta vlada, oblikovanje politik 2.0, modeliranje politik, soustvarjanje, družbena omrežja, vizualizacije velikih količin podatkov itd. V okviru akademske skupnosti na področju e-participacije je zato vse več razprav usmerjenih v kritično refleksijo nezadostnih demokratičnih učinkov vseevropskih projektov na področju e-participacije.
Vir: https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/ict-enabled-public-sector-innovation
Uporabljena vira:
– Delakorda, Simon. 2009. Elektronska participacija kot politično razmerje: primer interaktivnega oblikovanja politik Evropske komisije. Magistrsko delo. Ljubljana: [S. Delakorda].
– Digitalna agenda – eParticipacija
IV. Prispevek Slovenije k e-participaciji v EU
V okviru pobude eParticipacija so na treh evropskih projektih sodelovale tri slovenske organizacije: Inštitut Jozef Štefan (projekt VIDI), Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani (Ideal-EU) in Inštitut za elektronsko participacijo (projekta VIDI in eCommitte). Slednji je sodeloval tudi na projektu Puzzled by Policy v okviru ICT Policy Support Programme. Slovenske nevladne organizacije sodelujejo na področju e-participacije tudi v okviru programa Evropa za državljane. Nevladne organizacije so v času predsedovanja Slovenije svetu Evropske unije v prvi polovici leta 2008 kot prvi civilno-družbeni sektor v EU vzpostavile informacijsko-komunikacijski spletni portal Predsedovanje.si s spletnimi anketami in moderiranim forumom, ki je predstavljal del institucionaliziranega civilnega dialoga v času predsedovanja. V evropske kontekstu je med leti 2006-2012 deloval tudi prvi uspešen primer e-demokracije v Sloveniji in sicer spletni forum Evropske razprave, na katerem so potekale moderirane javne razprave in posvetovanja s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu. Na področju javne in državne uprave je bila Slovenija po indeksu e-participacije Združenih narodov leta 2010 uvrščena med prvih 20 držav na svetu oz. med prvih 10 v EU (predvsem zaradi vzpostavitve portala Predlagam vladi in podportala E-demokracija na portalu e-uprave).
Uporabljen spletni vir:
– Delakorda, Simon. 2013. Digitalna demokracija v Evropski uniji. Inštitut za elektronsko participacijo.
V. Kritika e-participacije v EU
Središčni problem digitalne demokracije na evropski ravni predstavlja tehnokratsko razumevanje e-participacije s strani institucij EU kot končnega cilja demokratične participacije in ne kot njenega orodja. Nadaljnji razvoj demokratičnih mehanizmov in politične kulture tako poteka v senci hegemonske predstave o EU kot “najbolj konkurenčnem in dinamičnem, na znanju temelječem gospodarstvu na svetu”. Slednje se kaže v ekonomistični selektivnosti vsebinskih policy področij, ki so predmet digitalne demokracije, poudarjanju ekonomske dimenzije evropskega državljanstva pred njegovo politično dimenzijo ter razumevanjem e-participacije kot področja odnosov z javnostmi oz. t.i. participativnega upravljanja z deležniki. Iz tega izhaja tudi precejšnje nesorazmerje med pomembno odločevalsko vlogo, ki ga lokalnemu nivoju pripisujejo evropski državljani in obsegom financiranja vseevropskih projektov, ki imajo ob odsotnosti evropske javne sfere zelo omejene demokratične učinke. Zato ni presenetljivo, da se vseevropsko financirani projekti pri vzpostavljanju digitalne demokracije na ravni EU prepogosto soočajo z majhnim obsegom državljanskega sodelovanja ter precejšnjo mero javne apatije v odnosu do skupnih evropskih vprašanj.
Uporabljen spletni vir:
– Delakorda, Simon. 2013. Digitalna demokracija v Evropski uniji. Inštitut za elektronsko participacijo.
VI. Nadaljnje izboljšave e-participacije v EU
Vsebinska priporočila in zaključki video konference “10 let e-participacije v Evropski uniji” glede uporabe interneta za uveljavljanje državljanske volje v Evropski uniji in Sloveniji (v pripravi).
mag. Simon Delakorda
Inštitut za elektronsko participacijo (INePA)
Prispevek je napisan v okviru projekta Z e-participacijo do vključujoče Evrope, ki je sofinanciran s strani Urada Vlade RS za komuniciranje www.evropa.gov.si in ne predstavlja uradnih stališč Vlade Republike Slovenije.