Dr. Polona Pičman Štefančič je direktorica Raziskovalnega centra družbe Rea IT. Med drugim je avtorica dveh knjig – E-demokracija in Preludij demokracije: civilna družba in svoboda javnega komuniciranja, pa tudi večih razprav s področja civilne družbe, lobiranja in e-uprave.
Zakaj ste se znanstveno posvetili vprašanju pravnih vidikov demokratične nadgradnje delovanja obstoječih oblastnih struktur s pomočjo informacijsko-komunikacijskih tehnologij?
Strokovno je eden izmed največjih privilegijev, da lahko človek sodeluje pri oblikovanju nečesa novega. Za pravnike, ki smo že pregovorno po naravi žlahtno konzervativni, so v tem smislu tehnologije s svojih bliskovitim napredkom še posebej vznemirljiv izziv. Pravo namreč praviloma predvsem sledi spremembam v družbi, tu pa tehnologije preprosto terjajo, da se njihovo delovanje v čim večji meri predvidi in začrta že v naprej ter s tem družbi omogoči pravna varnost in predvidljivost ne glede na hitro spreminjajoče se okolje. Če k temu dodamo še razmislek o njihovih participativnih potencialih in priložnostih, ki jih tehnologije prvič v zgodovini človeštva nudijo novih modelom (so)delovanja posameznika v družbi, je jasno, da se je takšnemu strokovnemu izzivu težko upreti.
V vaši knjigi z naslovom E-demokracija poudarjate nujnost ustrezne normativne ureditve razmerij med civilno družbo, političnim sistemom in tehnologijo. Kako lahko pravo pripomore k uresničevanju demokratičnih potencialov, ki jih prinaša tehnologija interneta?
Pravo tu nastopa predvsem z zagotavljanjem dveh funkcij, in sicer pravne varnosti in pravne predvidljivosti. Obe nalogi sta bistvenega pomena za delovanje vsakega sistema. Če naj namreč sistem upraviči pričakovanja civilno aktivnega državljana, je vzpostavitev jasnih pravil igre njegova prva naloga: pravo je tisto, ki mora vsem deležnikom zagotoviti predvidljive možnosti njihove vključitve, hkrati pa mora predvideti tudi učinke oziroma posledice takšnega (so)delovanja. Če poenostavim: če se državljan odloči aktivno vključiti v odločevalske procese, mu je potrebno ponuditi okolje, kjer bo način njegove vključitve ne le omogočen v smislu tehnološke podprtosti, pač pa tudi zagotovljen in legitimno ponderiran kot del odločevalskega procesa. In prav to je kritična naloga prava: omogočiti in zagotoviti okolje za optimalen razvoj civilno aktivne državljanske drže, ki jo vsaj na deklarativni ravni praviloma postavljajo za vzgled vsi razviti sistemi. Če pravo ne opravi te svoje naloge, se participativni potenciali e-orodij lahko kaj hitro sprevržejo v svoje nasprotje.
Slovenija je na mednarodnem indeksu e-participacije Združenih narodov uvrščena na 82. mesto. Zakaj e-participacija na državni in lokalni ravni navkljub deklaratorni politični pripravljenosti v Sloveniji še ni zaživela?
Razlogi so večdimenzionalni in večplasti. Kot pravnica ocenjujem, da razloge za skromen zagon e-participacije v našem okolju ne bi bilo upravičeno iskati zgolj v morebitnemu umanjku ustreznih pravnih podlag; primerjalnopravno smo tu povsem v koraku z drugimi evropskimi državami. Podobne zaključke bi bilo mogoče podati tudi glede kritičnih vprašanj, ki si jih pravniki običajno zastavljamo v zvezi z e-demokracijo, torej glede vprašanj zavezanosti vlad k obravnavi rezultatov e-participacije in njihova realna odzivnost na e-participacijo državljanov pri odločanju. Tudi tu primerjalnopravno ne zaostajamo. Po mojem mnenju se dileme, ki botrujejo relativno skromnemu zagonu e-orodij pri nas, odpirajo predvsem na vsebinskih področjih. Naj bo še tako nepopularno, dejstvo je, da je za pravno normiranje e-demokratičnega delovanja potem, ko so osnovna področja, kot so dostopnosti do informacij, e-komunikacija ipd. urejena, bistveno najti predvsem odgovor na vprašanje, kako participativno ovrednotiti stališča – še zlasti, če so ta, kot je pokazala praksa, rezultat le omejeno civilno aktivnega državljanstva. Ko govorimo o e-participaciji, si namreč radi vzneseno predstavljamo aktivnega posameznika, ki se za posredovanje svojih stališč učinkovito poslužuje e-orodij – a to je le ideal, ki ga praktične izkušnje niso potrdile. Večina e-orodij se je, vsaj v evropskem kontekstu, izkazala v pretežni meri predvsem kot kanal za uveljavljanje organiziranih interesov. V tem smislu seveda ne gre zmanjševati participativnega prispevka e-orodij pri zbiranju legitimnih reprezentativnih interesov, je pa vendarle bistvenega pomena, da se upremo zanesenjaški razlagi e-participacije kot sredstva aktivizacije državljanske vloge posameznika. Podobno se mi tudi na lokalni ravni razloge za skromnejši domet e-participacije prej kot v (ne)zadostni normativni ureditvi e-demokracije zdi smotrneje iskati v specifičnosti naše lokalne samoupravne ureditve. Razumljivo je za slednjo seveda velik del odgovornosti upravičeno pripisati prav specifičnemu pravnemu redu, a dejstvo je, da je nezanemarljiv del tega pogojen predvsem zgodovinsko. V našem okolju številnost občin botruje lokalni razdrobljenosti in majhnosti samoupravnih enot, kar v smislu neposredne demokratične udeležbe ne predstavlja večje ovire za sodelovanje, tako tudi za participacijo. Izjema so morda le večje mestne občine.
Ali imamo v Sloveniji ustrezne prave podlage za uvedbo učinkovitih in državljanom prijaznih orodij e-demokracije v postopkih priprave predpisov ter pri oblikovanju in sprejemanju političnih odločitev?
Prve pravne podlage so se oblikovale področno že pred desetletjem; tu je, vsaj v normativnem smislu, področje varstva okolja oralo ledino pri zagotavljanju pravice javnosti do sodelovanja v odločevalskih procesih. Posredno in postopoma so se e-orodja prebijala tudi na druga področja in čeprav nismo izbrali najbolj radikalnih normativnih prijemov, ki bi deklarativno zavezovali odločevalce k implementaciji participativnih prispevkov, kot je to npr. storila Madžarska, ocenjujem, da imamo povsem ustrezno pravno podlago za uporabo orodij e-demokracije v sprejemanju oblastnih odločitev in interaktivnem oblikovanju javnih politik. Drugo vprašanje je, v kolikšni meri smo uspeli preslikati potenciale v dejansko delujoče participativno okolje. A to je prej kot pravno predvsem vprašanje razvoja civilnega duha. Pravo pač ni vsemogočno.
Ste članica mednarodne delovne skupine za področje e-posvetovanja in oblikovanje javnih politik. Kako ocenjujete učinke javnih spletnih posvetovanj Vaš glas v Evropi, ki jih izvaja Evropska komisija, ter portala slovenske vlade Predlagam vladi na krepitev soudeležbe javnosti v odločevalskih procesih in sprejemanje boljše zakonodaje/predpisov?
Kot rečeno, raziskave na ravni Evropske unije so pokazale, da so omenjena orodja lahko učinkovita pri zbiranju reprezentativnih interesov, ki so nedvomno izjemnega pomena pri oblikovanju javnih politik, medtem ko njihov domet z vidika aktivizacije državljana kot posameznika ostaja relativno skromen. Podobno bi bilo mogoče oceniti tudi vidik participativnega doprinosa: v prvi vrsti se tovrstna orodja potrjujejo predvsem kot alternativna sredstva komunikacije, medtem ko je njihov deliberativni doprinos znatno skromnejši.
Menite, da je obstoječa uporaba interneta in spletnih družbenih omrežij s strani institucij Evropske unije s ciljem izboljševanja udeležbe na evropskih volitvah in povečevanja interesa ljudi za razpravo o prihodnosti Evrope družbeno ustrezna?
Omenjeno področje lahko kompetentno ocenjujem zgolj s sociološkopravnega vidika. V tem okviru so pretekle izkušnje pokazale, da je ena izmed bistvenih (ponavljajočih) napak predvsem v tem, da od tehnologij pričakujemo nemogoče. Zgolj sam obstoj tehnologij ni zadostni vzvod (ali porok!) za spremembo vedenj in ravnanj ljudi. Ameriški kolegi se radi pošalijo, da je deležniški interes garantiran le pri dveh vprašanjih: kaj se godi na mojem vrtu in kaj se godi v sosedovi spalnici. Pričakovanje, da bo zgolj možnost sodelovanja upravičila večji angažma na širšem področju družbenega upravljanja, je pretežno zanesenjaški; družbena kompleksnost sodobnih družb je preprosto prevelika. Nomotehnično pa tu ni ovir.
V svojih raziskavah se posvečate tudi civilni družbi. Kako vidite vlogo nevladnih organizacij pri krepitvi participativne demokracije v Sloveniji s pomočjo e-orodij?
Vprašanja demokratične krepitve skozi spreminjanje ustaljenih vzorcev medigre med civilno družbo, pravno državo in delovanjem kompleksne družbene ureditve, je vedno aktualno. Nevladne organizacije so bile ene izmed prvih, ki so se uspešno poslužile participativnih priložnosti novih tehnologij. Drugo pa je vloga nevladnih organizacij pri negovanju in razvoju participativnega duha. Sama njihov doprinos vidim predvsem posredno – skozi krepitev dejanske uporabe e-orodij v notranjem delovanju teh organizacij. Ne gre spregledati, da so nevladnim organizacijam prav razširjene komunikacijske možnosti dale nov zalet, kar je posredno vodilo tudi h krepitvi civilne sfere. In prav tu se mi zdi, da je v demokratičnem smislu, pa četudi ne neposredno z vidika krepitve participativne demokracije, njihov doprinos bistvenega pomena.
V osnutku koalicijskega sporazuma o sodelovanju v Vladi RS za mandatno obdobje 2014-2018 je predvidena tudi vzpostavitev možnosti elektronskega glasovanja (e-volitve). Imate občutek, da je strah pred tehničnimi tveganji v delu strokovne in politične javnosti že prisoten do te mere, da bodo tudi prihodnji poizkusi sprejemanja zakonskih podlag za uvedbo internetnih volitev neuspešni?
O možnosti izvedbe e-volitev se v slovenski strokovni javnosti usmerjeno razpravlja že vsaj desetletje. Že 2004 je bila opravljena temeljita študija izvedljivosti e-volitev in od takrat dalje se zdaj bolj, zdaj manj intenzivno vedno znova odpirajo vprašanja tehničnih tveganj, pa tudi strahovi o morebitni nelegitimnosti takšne izvedbe volitev. Nedvomno je dejstvo, da so volitve lahko legitimne le pod pogojem, da je sistem jasen, predvidljiv, varen in transparenten. A naj odgovorim pragmatično: večina nas uporablja e-bančništvo, čeprav so riziki vsaj s tehnične plati podobni. Če torej tehnologiji zaupamo s svojim denarjem, je ugovor, da na e-volitve nismo pripravljeni iz razloga nezaupanja sistemu e-oddaje volilnega glasu, na precej trhlih tleh. Tudi z vidika zakonodaje tu ne bomo orali ledine, saj gre za sistem, ki je v razvitem svetu uveljavljen že več let. Osebno se mi tako zdijo tehtnejši predvsem razmisleki o stroškovni upravičenosti uvedbe e-volitev. Vzpostavitev možnosti e-volitev je bila vedno predvidena le kot dodatna, torej alternativna možnost oddaje volilnega glasu, to pa seveda pomeni, da ohranjamo ves obstoječi volilni aparat, ki (kar ni nepomembno!) dobro deluje, hkrati pa investiramo v izgradnjo dodatnih možnosti. Najbrž bi bilo tu smotrno stopiti korak nazaj in namesto s hitenjem k tehnološkim nadgradnjam najprej razmisliti o smotrnosti slednjih.
Kaj bi želeli sporočiti prebivalcem in državljanom Slovenije in EU glede uporabe interneta pri uveljavljanju njihove državljanske volje?
V kolikor se imamo državljani voljo aktivno vključiti v procese sprejemanja politik, ni pravnih razlogov, ki bi nas utemeljeno odvračali od tovrstnega angažmaja. Tehnologija nam omogoča relativno enostaven dostop do odločevalskih procesov – stvar naše pripravljenosti pa je, ali se bomo v te tudi vključili. Seveda je tudi pravica nevključevanja naša državljanska pravica, a hkrati ne gre pozabiti, da pravo služi budnim, ne spečim. Vigilantibus non dormientibus jura subveniunt še vedno velja, pa če nam je to všeč ali ne.
Dr. Polona Pičman Štefančič, hvala za sodelovanje v intervjuju.
Pingback:Napak v delovanju demokracije ne bomo odpravili zgolj z internetom |