Kaja Cunk je vodja programa Aktivno državljanstvo v Kulturno izobraževalnem društvu PiNA, prejemnica nagrade MSS za najboljše diplomsko delo na področju mladih in politične participacije, pa tudi aktivna državljanka in mladinska aktivistka.
Ali uporabljaš spletne tehnologije za udejstvovanje v demokratičnem življenju in zakaj?
Da, spletne tehnologije uporabljam, imam pa ravno na področju teh orodij zelo prepleteno osebno in službeno življenje, tako da ne ločim več natančno, kdaj jih uporabljam osebno in kdaj v službene namene. Tako mi je tudi osebna skrb uresničevanje službenega poslanstva. Spletne tehnologije uporabljam tudi zato, ker je moje delo povezano s področjem mladine, pri čemer mi spletne tehnologije omogočajo stik z mladimi – vidim, kaj se z njimi dogaja, kako razmišljajo, o čem razpravljajo. Prav tako mi internet pomaga, da sem aktivna na področjih, ki se jih v fizičnem svetu ne morem udeležiti.
Katera orodja e-participacije uporabljaš najpogosteje oz. katerih načinov se pri tem kot aktivna državljanka poslužuješ in zakaj?
Rada imam spletne forume, prebiram nekaj spletnih dnevnikov, uporabljam družbena omrežja, berem večinoma le še spletne časopise. Pri sodelovanju s Svetom Evrope sem odkrila vse prednosti razvite lastne spletne tehnologije, preko katere smo razpravljali o družbenih tematikah in pripravljamo razne akcije.
Bi nam lahko povedala več o sodelovanju s Svetom Evrope?
V sklopu Svetovnega foruma za demokracijo sem bila izbrana kot ena tistih mladih, ki je na nek način zastopala interese mladine na forumu. Za udeležbo je bilo potrebno aktivno udejstvovanje pred forumom in po njem. To je bilo omogočeno preko posebej ustvarjene zaprte spletne aplikacije, kjer smo izbrani predstavniki mladih soočali svoje poglede, pripravljali kampanje in se izobraževali o temah, predstavljenih na forumu.
Kako se ti zdi, da uporaba interneta izboljša delovanje politične demokracije oz. spodbudi k aktivnemu državljanstvu?
Tukaj ločim, kakšen je potencial interneta in kako ta trenutno izboljšuje delovanje demokracije. Če potegnem črto pod vprašanjem, kakšno je stanje demokracije in politične participacije, potem internet mogoče ne dosega potenciala, ki se mu ga pripisuje, ali pa se tega ne izkorišča dovolj dobro. Mislim, da smo hipna generacija, ker smo lahko aktivni v trenutku, ko želimo, saj nismo več toliko vezani na urnike. Internet odlično ujame ta čas, to hipnost, nenačrtovanost. Všeč mi je možnost, da ob zelo usmerjenem spremljanju ali administriranju spletnih posvetovanj in vsebin lahko ustvarjaš razprave z različnimi družbenimi skupinami in posamezniki z različnih območij istočasno v virtualnem prostoru.
Meniš, da je internet kot orodje aktivnega državljanstva že dovolj prepoznano s strani medijev in spodbujano s strani državnih institucij in civilne družbe?
Mislim, da ni pravi čas in da še nismo prišli do točke, ko bi bilo to prepoznano v pravi obliki. Mogoče je to krivda vseh naštetih deležnikov iz vprašanja. Potencial internetnih orodij vidim v tem, da se preusmeri razmislek iz enosmernega komuniciranja in zgolj nekega informiranja na spletu v stanje dialoga. Če smo iskreni, internet odseva realnost, ki je fizična, z drugimi besedami, internet preslikava pomanjkanje dialoga v družbi.
Poznaš kakšen primer dobre prakse v Sloveniji in v Evropski uniji?
Všeč mi je primer francoske spletne strani Viralnewschart in njenih ustvarjalcev, ki so uspeli združiti celotno zgodovino njihovih političnih voditeljev in strankarskih kandidatov, jo razdeliti po regijah in omogočiti, da vsak državljan vidi celotno politično pot vseh kandidatov, da vidi, kako so odločali o ključnih zadevah. Na katerikoli točki se lahko poslancu zastavi vprašanje in od njega pričakuje odgovor. Francija je ta primer prevzela od Nemcev. V praksi so se soočili s težavo, saj so poslanci v nizkem odstotku odgovarjali na vprašanja državljanov. Nato pa so se povezali z mediji in jim portal ponudili kot pripomoček pri novinarskem delu ter vzpostavili močno administratorsko mrežo. Ta je pomagala pri selekciji vprašanj, tako da so poslanci dobivali vedno nova in ne ponavljajoča se vprašanja, postavili so kodeks zastavljanja vprašanj, vsa vprašanja, ki jih zavrnejo kot neustrezne, obrazložijo, zakaj so se tako odločili in vse skupaj podajo javnosti na vpogled. Portal je tako uspešen, da so ga razširili z regionalnih volitev na državne in evropske parlamentarne volitve. Niso pozabili tudi na informiranje državljanov o obstoju portala. Tudi in še posebej mladih državljanov, ki jim portal predstavljajo v šolah in jih izobražujejo o tem, kako ga uporabljati.
Na katere ovire pri uporabi interneta za vključevanje državljanov v demokratično življenje si naletela?
Najprej na nastajanje vsebin zgolj zaradi nastajanja vsebin. Številne strani, portali nastajajo kot del projektov, poskusov brez resnega premisleka, tudi želje za to, da dejansko delujejo. Gre za odgovornost postavljavcev/ustvarjalcev vsebin, ki ustvarjajo brez širšega razmisleka, vključevanja deležnikov v pripravo in neustreznega spremljanja ter odziva na ugotovljeno.
Pri svojem delu sem naletela tudi na težave, povezane z vzpostavljanjem dialoga na internetu. Kako torej aktivne udeležence preko spleta spodbuditi, da se bodo pogovarjali, razpravljali in ne zgolj kričali lastna mnenja brez želje slišati druga ali brez volje za argumentiranje svojih misli. So pa tudi čisto tehnične ovire, zastavljajo se vprašanja, kako naj nevladniki sploh zastavimo določene aktivnosti, programe na internetu. Vsebino imamo, nimamo pa nekakšne organizacije, ki bi nam tehnično pomagala (na finančno sprejemljiv način) podpreti vsebino.
Kako bi bilo mogoče z uporabo interneta izboljšati udeležbo na evropskih volitvah in povečati interes ljudi za razpravo o prihodnost EU?
V času volitev sem bila v Estoniji, kjer sem spremljala njihove primere e-participacije, kako je bil v e-volitve vključen njihov nacionalni mladinski svet, itd. Verjamem v e-volitve kot neko dopolnilo klasičnim volitvam. Predvsem ko pride do mladih, ki študirajo izven svojega kraja, gre za odlično in potrebno rešitev. Sama sem do pred kratkim imela stalno prebivališče v rojstnem kraju, v katerem fizično ne živim že 7 let. Ker sem bila do sedaj najemnica, stalnega prebivališča nisem mogla prestaviti. V času zadnjih parlamentarnih volitev, ki sem se jih želela udeležiti, sem bila službeno v Grčiji, zaradi premikov pa nisem vedela naslova, kje se bom nahajala. Seveda je moja odgovornost, da izkoristim volitve kot mehanizem, ki mi je na voljo za vplivanje na demokratični sistem. A razlika med naporom, ki ga moram vložiti jaz in nekdo, ki živi v kraju volišča, je očitna. In naloga države je razlike manjšati oziroma omogočati, da bo sistemska ureditev enostavna in smiselna. Tudi na tem področju.
Kako bi lahko internet koristno uporabili tudi za iskanje rešitev za zmanjševanje brezposelnosti mladih in izboljševanje njihovega socialnega položaja?
Zdi se mi, da lahko katerokoli problematiko povežeš z internetom in tako iščeš rešitve. Na primer, na področju karierne orientacije mladih v regiji obstaja do pet struktur, ki izvajajo programe na tem področju. Mogoče je internet možnost, ki bi lahko vse te institucije povezal, tako da bi lahko na enem mestu predstavile programe in na jasen način informirale državljane o tem, kdo je na voljo za kaj, kdaj in kje.
Katere oblike participacije je še potrebno vzpostaviti prek interneta?
Kot nevladnica bi si želela, da bi nevladne organizacije uporabljale internet oz. vzpostavile spletne strani tako dinamično, da bi omogočale neposredno interakcijo s civilno družbo, saj so ključna vez med državnimi strukturami in posamezniki. Naloga takih nevladnih organizacij, kot je naša, je, da civilno družbo vzpodbudimo, da je aktivna v demokratičnem življenju.
Kaj bi želela sporočiti prebivalcem in državljanom Slovenije ter EU glede uporabe interneta pri uveljavljanju njihove državljanske volje?
V trenutku, ko pomislijo na neko družbeno zadevo, ko jo premislijo in vidijo, da imajo neke zaključke, naj to delijo. Tudi prek interneta. Širjenje družbeno-kritičnih misli je pomembno za dvig nivoja državljanske participacije, tudi zato, da vidimo, kdo smo in kako smo sploh umeščeni v prostor, v katerem živimo.